zanimivosti

Erasmus v Lizboni 2020/2021


Natalija Bukovec, mag. štud. prog. Inkluzivna pedagogika

Res sem si želela na Portugalsko. Vsak dan sem razmišljala o tem. Potem je prišla epidemija in vse skupaj se je zapletlo. Izmenjavo smo prestavili s prvega semestra v drugega. Ko je prišel februar in čas za odhod je bilo še vedno vse zelo negotovo in dokler nisem stopila iz letališča v Lizboni nisem verjela, da mi bo uspelo.

Walk and talk
Pričelo se je polletje mojega življenja. Svobodo sem začutila že tisti večer, ko sem prišla. Drugače je … Biti tako daleč stran od tega na kar si navajen, čisto sam. Zaradi ukrepov je bilo mesto prazno, vse zaprto, to ni bila Lizbona, ki sem jo poznala, vseeno pa sem bila presrečna, da sem se lahko sprehajala ob reki, raziskovala po pisanih ulicah in uživala v njihovem soncu. Na Whatsappu smo imeli pogovor: Walk and talk. Hodili smo na sprehode, se družili, spoznavali, pogovarjali, se dogovarjali za učenje portugalščine, kakšne izlete, če bi se stvari odprle … Vsak dan sem spoznala toliko krasnih ljudi. Vsi, ki grejo na Erasmus, so širokogledni, zelo odprti in radovedni. Kar se tiče fakultete sem bila v predavalnici na žalost samo enkrat v maju, prej pa je vse potekalo preko računalnika. Tudi tukaj, na ZOOM-u smo se spoznavali, pogovarjali, zabavali. V Lizbono sem odšla z namenom pisanja magistrske naloge, kar pa je bilo oteženo, saj nisem imela nobenega stika s profesorji. Poleg tega sem izbrala dva dodatna predmeta, da sem na izmenjavi lahko ostala pet mesecev, saj sem vse predmete sem v Sloveniji že uspešno opravila.

Življenje v avtodomu in v vilah

Ko vsak dan poslušaš nek jezik, ga veliko hitreje usvajaš, se posebej, če se družiš z Brazilci, ki so še toliko bolj odprti in te takoj sprejmejo v družbo. Tako smo že marca skupaj raziskovali Algarve (Faro, Lagos, Sagres). Najeli smo avtomobile in hiške ter en teden skupaj hodili po plažah, odkrivali skrite kotičke mest in vasi, plesali njihov slavni Forró in se povezovali. Naslednji izlet smo organizirali z ostalimi Erasmus študenti. Zbralo se nas je 24 in aprila smo vsi skupaj leteli na Azore, otok São Miguel. Živeli smo v vilah z bazeni, vsak dan z avti raziskovali po otoku, uživali v klimi Atlantika, obiskovali naravne vrelce, se kopali v termalnih izvirih, hodili po naravi, ki je tako zelena in pisana, da komaj verjameš, da ne sanjaš. Ko smo se vrnili v Lizbono smo se z vlakom velikokrat zapeljali do bližnjih plaz (Caxias, Carcavelos, Cascais), sli smo tudi do najbolj zahodne točke celinske Evrope, Cabo da Roca in se spustili do plaze Praia da Urša. Maja in junija sem se dvakrat odpeljala z avtobusom do Madrida (osem ur vožnje) in enkrat do San Sebastijana. Čudovito je bilo tudi raziskovati španski mesti, ustvarjati prijateljstva, povaditi španščino, z Argentinci zaplesati tango, poslušati ulične umetnike in gledati sončne zahode v Parque de la Montaña ob slavnem egipčanskem templju Templo de Debod. Julija smo z najboljšimi Erasmus prijateljicami odpotovale se na Sever Portugalske in se sprehajale po majhnih ulicah študentskega mesta Coimbra, parkih Porta, kjer smo uživale v pogledih na siroko reko, most, ladjice, pisane hiške ob vodi in sončnih zahodih. Potovanje smo nadaljevale v Bragi, kjer smo se povzpele do samostana Bom Jesus do Monte in kopale v reki ter dolgo klepetale v visečih mrežah pod drevesi. Ko smo se vrnile v Lizbono je bil nas zadnji izlet izven mesta do mesta Sintra. Obiskali smo palačo Palacio Nacional da Pena in vrtove, se spustili po krožnih stopnicah v Initianion Well, ki se nahaja v Quinta da Regaleira in se sprehodili skozi mestno jedro.

Komaj čakam, da se vrnem

Lizbona je zame mesto sonca, vetra in svobode, prijaznih ljudi, lepega jezika, odprte kulture, plesa in petja, Azulejos, Pasteis de Nata… Najboljše pastele smo jedli na Rua Augusta v Manteigariji in blizu Torre de Belém v Paséis de Belém. Miradouro pomeni razgledna točka in vsak večer smo na kakšni drugi gledali sončne zahode, se pogovarjali, plesali. Obiskovali smo muzeje (moji najljubši: MAAT, Museu do Fado, samostan Mosteiro dos Jerónimos) in galerije. Prav tako smo imeli čast biti priča izvedbam Fada v živo. Ni besed, ki bi lahko opisale to doživetje. Ko se vsa okna in vrata lokala zaprejo, prižgane so le nežne luči in svečke, vsi v tišini čakajo na glasbo.

Komaj čakam, da se vrnem v Lizbono … Da se sprehodim po Alfami, do Miradoura Santa Luzia in do gradu, zavijem po ulicah polnih grafitov in glasbe, uličnih umetnikov… zvečer v Bairro Alto na pijačo in plesat… pes do LX factory, z vlakom čez most do plaz v Sétubalu.
Iskreno lahko rečem: eu tenho saudades de Lisboa - ali bolje rečeno eu tive saudades de Lisboa ker sem se ravnokar vrnila. Sicer na dopust… pa vseeno.

 

 




nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino