Intervju z Orijano Gregorič: »Z najdaljšim stažem na univerzi«


Orijana Gregorič, vodja službe za splošne zadeve, je na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, zaposlena še pred njenim obstojem. Leta 1987 se je namreč zaposlila na koprskem dislociranem oddelku Pedagoške akademije, ki je takrat sodil pod okrilje Univerze v Ljubljani. V majhnem kolektivu, ki je deloval kot družina, je skrbela, da je delo potekalo nemoteno. Vrsto let je kot edina strokovna delavka na dislocirani enoti poprijela za marsikatero administrativno, a tudi tehnično opravilo. Nanjo so se ob predavanjih, vajah, kolokvijih in izpitih s svojimi prošnjami in željami obračali visokošolski učitelji in sodelavci, večino odgovorov na svoja vprašanja pa so vselej dobili tudi študenti, saj so vrata njene pisarne bila vedno odprta. Vsak študent je vedel, da bo pri njej sprejet in da bo vedno poskušala najti rešitev. In še danes po 31 letih je tako.


Na Pedagoški fakulteti v Kopru ste kot strokovna delavka zaposleni že več kot 30 let. Kaj vas je pripeljalo v to zgradbo, palačo Corner, kjer še danes domuje fakulteta?

Težko verjamem, da je minilo že trideset let, ko sem prvič vstopila v stavbo naše fakultete. Spomini so še živi in sedaj mi gre kar na smeh, ko pomislim, kolikokrat sem že ponovila zgodbo o tem, kako sem dobila službo na fakulteti. Prišla, videla, začela – vse v istem dnevu … Očitno sem imela tisto »nekaj«, kar je prepričalo moje nadrejene, da sem bila prava za nadomeščanje takratne tajnice zaradi daljše bolniške odsotnosti. Podkovana zgolj s teoretičnim znanjem in brez delovnih izkušenj, a polna mladostne energije in volje po dokazovanju, sem začela svojo profesionalno pot na Cankarjevi 5 in danes, starejša in izkušenejša, sem še vedno tu. Velikokrat se novim kolegicam in kolegom ob prvem pozdravu navadno predstavim kot oseba z najdaljšim stažem na univerzi in vgrajeno častno inventarno številko. 
 

Orijana  2

Foto: Andreja Sopič


Leta 1974 je bilo na dislociranem oddelku Pedagoške akademije Univerze v Ljubljani vpisanih 16 študentov, petnajst let kasneje je oddelek imel že več kot 200 diplomantov. Kako je takrat potekal študijski in delovni proces v primerjavi z današnjim?

Razvojna pot UP PEF je skozi leta le strmo naraščala – od majhne enote Pedagoške akademije v Ljubljani, ki je nastala, se utrdila in razširila ter na ta način opravičila svoj obstoj, do koprskega oddelka ljubljanske Pedagoške fakultete, iz katerega se je kasneje razvila tretja pedagoška fakulteta v slovenskem prostoru.

Število študentov se je iz leta v leto večalo, vendar je dopuščalo osebne odnose. Pri nas so bili študenti vedno v prvem planu. Skupaj smo reševali probleme, skupaj smo se veselili uspehov, vedno so se radi vračali.

Nikoli ne bom pozabila študentke, ki je nekoč povzela svoje občutke v času študija z besedami, ki gredo približno takole: »/.../ Iskala sem visoko, mogočno stavbo. V okolici je ne najdem, zato vprašam mimoidočega, ki me z roko usmeri prosti stavbi na Cankarjevi 5. Že na vratih zaslišim melodijo otroške skladbe, zvoke klavirja, razposajen smeh. Stopim na hodniku, kjer ležijo kocke kar po tleh. Kasneje izvem, da jih rabijo študenti pri vajah iz fizike ... Danes stopam po stopnicah že četrto leto in nič nenavadnega se mi ne zdi, ko zaslišim melodijo, igro, smeh. Vzdušje je pri nas sproščeno in prijetno, veliko zanimivega, koristnega in poučnega se dogaja med temi našimi zidovi /.../«

Način in potek dela včasih in danes ni primerljiv, taka primerjava zame ni smiselna. Vsak čas prinese svoje dobre in manj dobre stvari. Ker sem po naravi pozitivna oseba, si vedno raje vzamem za svoje lepe spomine in dobre izkušnje, negativnim pa pustim, da gredo svojo pot.


Kakšni pa so današnji študentje v primerjavi s tistimi, ki so študij zaključili pred več kot 15 in več leti?

Razlike so, veliko jih je in prav je, da so. Mladi se spreminjajo skozi generacije, imajo različne interese in poglede, drugačne želje in pričakovanja, različni so njihovi cilji, a vsi morajo svojo pot začeti z neke »štartne črte«. Začetek je lahko vpis na fakulteto, prva zaposlitev ali potovanje okoli sveta. Pomembno je, da je izbira njihova, da preden naredijo korak, dobro premislijo, kaj si želijo v življenju početi. Mislim, da jim je najtežje sprejemati odgovornost za svoja dejanja. In prav tega – odgovornosti in samostojnosti – imajo današnji študenti novinci zelo malo.

Še pred dobrim desetletjem so študentje sami hodili na informativne dneve, sami so spraševali za informacije v zvezi s študijem, sami so reševali problematiko bivanja in prehrane v času študija, danes temu ni več tako. Starši in drugi bližnji so njihovi stalni spremljevalci, njihove sence tudi na študentski poti. Tisti, ki s študenti delamo, skušamo in se trudimo vsaj nekoliko spremeniti to situacijo, dopovedati staršem, da so njihovi otroci že polnoletni in da znajo in zmorejo sami, a v večini primerov neuspešno.


Leta 2003 se je Pedagoška fakulteta priključila na novo ustanovljeni Univerzi na Primorskem in od takrat doživlja pravi razcvet. Kako ste občutili ta preskok?

Burno. Čeprav smo bili na ta korak pripravljeni, sem prepričana, da marsikdo od nas ni točno vedel, v kaj se spuščamo in kaj nas čaka na novi poti. Z gotovostjo lahko povem, da ni možno prešteti vseh oddelanih ur ob prehodu na novo univerzo. Zjutraj smo začeli z delom, brez prestanka do ure kosila, sendvič smo vrgli vase kar v pisarni ter nadaljevali z delom še popoldan. Velikokrat smo si fascikle nosili tudi domov, da smo zvečer dokončali delo. Zato tisti, ki smo ta proces dali skozi, dobro poznamo pomen besede – pripadnost.

Ne morem vam opisati trenutka sreče in ponosa ob prvi diplomantki pod okriljem nove mlade univerze in ne morem zanikati slabe volje ob nekem neuspelem poskusu. Vem, da ni bilo malo tistih, ki so bili prepričani, da nam ne bo uspelo brez Ljubljane, da smo se odločili za napačno potezo. Na srečo smo dokazali, da temu ni tako, saj fakulteta neustavljivo raste in se razvija.

Se še vedno povezujete s Pedagoško fakulteto v Ljubljani?

Vsi vemo, da se vezi, ki se stkejo med ljudmi, ki imajo skupne cilje, se ujamejo in znajo delati skupaj in uspešno nadaljujejo sodelovanje skozi leta, ne morejo kar pretrgati. Da, priznati moram, da so mi nekateri sodelavci in sodelavke iz Pedagoške fakultete v Ljubljani, še posebej visokošolski učitelji in sodelavci, zelo blizu. Žal je trenutkov, ko se z njimi ponovno srečamo in poklepetamo, malo, so pa zato ponovna snidenja toliko bolj prisrčna.

Na fakulteto prihaja vedno več študentov in posledično zaposlenih. Se še vedno vsi med samo poznate?

Če nas je bilo leta 1987 le peščica zaposlenih in za dober razred študentk, so danes te številke veliko višje. Posledično se z rastjo in razvojem fakultete povečevalo tudi število zaposlenih in študentov. Od leta 2000 nisem več edina strokovna delavka na fakulteti, danes nas je, če se ne motim, 24. Učiteljev in sodelavcev je okoli 100, vpisanih študentov pa več kot 1.600. Pri teh številkah je nemogoče, da bi se vsi poznali. Trudimo se po najboljših močeh, da vzpostavljamo dobre odnose, vzdržujemo pozitiven nivo komuniciranja, krepimo druženje, vendar je to v dani situaciji zelo težko. Izboljšanje prostorskih kapacitet, kjer bi se zaposleni in študenti zadrževali,  prilagajanje urnikov, več družabnih dogodkov je le nekaj ukrepov, ki bi pripomoglo h krepitvi dobrih medsebojnih odnosov.

Orijana  10

Foto: Andreja Sopič
 
Zagotovo so ključ do uspeha visokošolskega zavoda tudi strokovni delavci. Vaš doprinos in podporo je fakulteta prepoznala že leta 2006, saj vas je nagradila z »Zlato plaketo Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem«. Leta 2018 ste prejeli tudi »Zahvalo strokovnemu delavcu Univerze na Primorskem«. Katera je tista izkušnja oz. znanje, ki vam je pri vašem delu najbolj pomagalo?

Res je. Za uspeh je poleg zadostnega števila študentov v prvi vrsti pomemben dober vodstveni kader, ki ob pravem času sprejema prave odločitve, drugi pomembni dejavnik so ustrezno usposobljeni pedagoški delavci, uspešen trojček pa zaključuje še dober tim strokovnih delavcev. Če k naštetemu dodamo še optimalne materialne pogoje, imamo zgodbo o uspehu na dlani.  Pisanje uspešne zgodbe naše fakultete v zadnjih letih nekoliko prekinja pereča prostorska problematika, saj stavba dobesedno poka po šivih in vsi uporabniki že nestrpno pričakujemo nove prostore.

Ob tej priložnosti, bi se rada še enkrat iskreno zahvalila predvsem tistim dolgoletnim sodelavcem, ki so vame verjeli, mi zaupali in spoznali, da sem v teh tridesetih letih v hiši Corner pustila del sebe.  Delo z mladimi, vsakodnevni stik z njimi je neprecenljiva priložnost, ki mi je bila dana in jaz sem jo, na srečo, znala izkoristiti. V tem trenutku so moje prioritete malce drugačne, še vedno pa mi delo prinaša veselje, me izpolnjuje in mi vliva energije. 

Andreja Sopič
 




nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino