Tilen Žbona: Mores Mechanica – Viskoznost vidnega 2020

Dr. Tilen Žbona do 6. marca razstavlja v Galeriji Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Odprtje razstave Mores Mechanica - Viskoznost vidnega je potekalo 11. februarja, to je deset let po prvi razstavi dr. Tilna Žbone v Galeriji Ekonomske fakultete v Ljubljani. Bil je prvi umetnik, ki je tu razstavljal in tako odprl razstavni prostor.

Dr. Žbona je akademski slikar, ki je študij zaključil v Benetkah, poučuje tudi na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, na Oddelku za razredni pouk. Je novomedijski vizualni umetnik, pa vendar se je s to razstavo vrnil k slikanju in se tako razgalil, kot pravi sam. »Ta razstava je zelo osebna, zelo intimna. Ni direktne komunikacije – to, kar slikam v teh primerih, je pač nekako moja podzavest. Kaj govori moja podzavest in koliko je res realna, natančna, narativna, pripovedujoča pa je stvar gledalca.« Slike oz. figuralike, ustvarjene z grafitnimi palčkami in mavcem na platnu, obdelanem na način, kakršnega so se posluževali v renesansi, opazovalca nikakor ne pustijo ravnodušnega. Zato je Viskoznost vidnega zagotovo pravi naslov.

______________________________________________________________________________

O razstavi

»Stari, klasični futurizem izpred stoletja je na piedestal postavil čas. Čas kot fizični in fizikalni element resničnosti, ki poganja človeka in družbo. Čas sam po sebi poganja sedanjosti v prihodnost in tako človek po mnenju futuristov ni to, kar je, temveč to, kar šele kani postati. Ta prehodnost resničnosti, prehodnost in gibljivost vsega, telesa in duha, je verjetno najpomembnejša dediščina futurizma, ki seže ne le do današnjega, ampak vse do jutrišnjega dne. Jutrišnji dan je dan kot vsak drug, samostoječa številka na koledarju, zaključena enota, ki ima svojo vrednost v potencialu, da postane to, kar kani postati. Postal naj bi danes in tudi bo, če se v tem kontinuumu ne bo kaj prelomilo in spremenilo ustroj časovnega toka. Kajti čas je stroj, ki teče kot namazan. Ne sicer vedno enakomerno, včasih hitreje, včasih počasneje, vendar se nikoli ne ustavi. Tega ne zmore, čeprav nekateri mediji, z ustvarjanjem in reproduciranjem podob, ustvarjajo to iluzijo. Fotografija je tako prva, ki odpira diskurz zaustavljenega časa, zamrznjenega trenutka. Fotografija nastane v času, zabeleži čas in v njem obstane, se stara. Nemara prav v njenem staranju tiči srž iluzije, v staranju divje, realistične, domala hiperrealistične upodobitve teles, ujetih z gledišča, podobnega pogledu skozi človeško oko.

V zadnjih dveh desetletjih se precej govori in piše o fluidnosti, pretočnosti medijev. K temu verjetno največ prispeva razvoj na področju digitalnih tehnologij, ki širijo možnosti uporabe mehanskih tehnik kot so grafika, fotografija, film in video, torej tistim, ki jih je mogoče izvajati z napravami. To so hkrati tudi tehnike reprodukcije, ki svojemu mediju prisvojijo tako naravo kot objekte, izdelane z ročnimi tehnikami. Razvoj omogoča pretočnost medijev do stopnje, ko človekovo telo v prostoru in času, torej kot medij, naseli kateri koli medij mehanskih, oz. strojnih tehnik bodisi neposredno ali preko posrednikov, kot je recimo razširjena resničnost (ang. Augmented Reality). S tem se v umetnostno zgodovinskem diskurzu izgublja pomen medija in s tem ugibanja o koncu slikarstva, aktualna v 90-ih let prejšnjega stoletja, izgubijo smisel. Čeprav je medij v semiološkem smislu vtkan v umetniško delo z vsemi svojimi lastnostmi, ga le-ta ne določa od zunaj. Je le njegov, bolj ali manj viden, ontološki element podobe, za katero ne velja več nobena čistost, izoliranost. Podoba ni devica v hortus conclusus, ki ji v naročju spi enorog, ampak posledica prisotnosti drugih podob iz raznovrstnih medijev.

Čas s številnimi podobami, prinaša, naplavi, razkroji in spoji v neko sočasnost, kaže na vztrajnost preteklosti, na vztrajnost odtisa iz bližnje in daljne preteklosti, na to, kako se podobe ob trku z novo realnostjo ne razblinijo, temveč se le počasi razpotegnejo. Tako kot figure in prostor, na najnovejših slikah Tilna Žbone, se pustijo modelirati, kot bi bile iz gline ali razbeljenega stekla, iz počasne tekočine z visoko viskoznostjo. Figure, človeške podobe prihajajo iz preteklosti, izgubijo individualnost in se stilizirano reproducirajo, delijo kot celice v dvojnike. Naseljujejo sedanjost s procesualno vrednostjo, zato so njihove podvojitve gibanje v času, ta pojav futuristi označujejo kot gibanje  figure, človeka iz resničnosti, zamrznjenega v časovnem segmentu ali več trenutkih hkrati. Stoletje kasneje, ko stroji analogne in digitalne mehanike in dognanja, ki so jih omogočila, pošteno spremenijo navade človeka in vedênje celotne družbe, je  pretočnost in viskoznost medijev in podob, ki jih ti posredujejo v resničnost, videti mnogo bolj večplastna.

Ta večplastnost pogleda današnjega časa ni pomirjujoča, temveč nejasna, vznemirljiva, in  v procesu znotraj medija polna naključij in dvomov o razmerju resnice in laži. V tem se izrazi prikrita avtoreferenčenost prvega dela naslova razstave »Mores Mechanica«. Za razumevanje pomena obeh besed je potrebno osnovno znanje latinskega jezika, a obstaja tudi druga možnost. Če po avtomatični navadi besedno zvezo vtipkamo v internetni iskalnik in poiščemo prevod, bo stroj prikazal prevod iz angleškega jezika »mechanical behaviour«. Ta vztraja v njegovem spominu in prikazu, potem ko ga je Tilen Žbona ustvaril iz povpraševanja po angleškem prevodu besedne zveze. Zanka je zaključena, mehanična naprava je ustvarila novo resničnost, besedno zvezo v latinskem jeziku, ki prej ni obstajala in je vrh vsega še slovnično nepravilna. Samostalnik in pridevnik se namreč ne ujemata v spolu, pravilno bi se glasilo Mores Mechanici. Mehanično ponavljanje je človeku blizu, ker je preprosto, čeprav s tem kot stroj, ki ima vstavljeno pokvarjeno matrico, reproducira napake v sedanjosti in jih seje v prihodnost.«

Letak




nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino