Projekt pomagal učencem ob vrnitvi v šole 2020


Čas epidemije novega koronavirusa je spremenil delo tudi na projektih. Tako se je Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, ki je od marca 2020 v sodelovanju z Osnovno šolo Jožeta Moškriča v Ljubljani vodila projekt Sodelovalno poučevanje v prvi triadi, odločila, da bodo izbrani študentje po zaključeni dvomesečni izvedbi šolanja na daljavo pomagali učencem.  

V okviru Študentskega inovativnega projekta za družbeno korist so študentje študijskega programa Inkluzivna pedagogika, Pedagogika in Predšolska vzgoja s Pedagoške fakultete UP in študenta s Fakultete za strojništvo UL pod mentorstvom dr. Vanje Riccarde Kiswarday in somentorstvom Monike Kuntner na osnovni šoli Jožeta Moškričav Ljubljani izvedli projekt Sodelovalno poučevanje v prvi triadi, v katerega je bilo vključenih šest oddelkov prve triade.  

Namen projekta je bil preizkusiti sodelovalno poučevanje, za katerega številni pomembni raziskovalci sodobne inkluzivne šole izpostavljajo, da se kaže kot učinkovit pristop poučevanja v inkluzivnih oddelkih, za katere je značilna precejšnja heterogenost potreb otrok v oddelku.  

Cilj je bil preizkusiti značilnosti različnih oblik sodelovalnega poučevanja, ustvarjati čim bolj inkluzivno poučevalno klimo, kjer bi bil poudarek na sodelovalnem učenju, ki temelji na individualiziranem pristopu k spodbujanju učenja vsakega posameznega otroka. Prav tako so študentje želeli pripraviti različne didaktične pripomočke, ki bi bili v podporo takemu pouku. Ker so sodelovalni pristop želeli doseči tudi na tem področju, sta bila v projekt povabljena študenta strojne fakultete, ki sta ideje za didaktične pripomočke postavljala v tehnične okvirje. Eden od ciljev je bil tudi pripraviti priročnik o sodelovalnem poučevanju s smernicami za učitelje, ki se bodo odločili za ta inkluzivno pedagoški pristop k poučevanju v heterogenih oddelkih.  

Zaradi ukrepov proti širjenju epidemije novega koronavirusa se je projekt nadaljeval po 18. maju 2020 in v prilagojeni obliki. Kljub temu je to bila neprecenljiva izkušnja tako za študente, učitelje in šolarje, saj so slednji dobili dodatno pomoč. Študentje so pri pouku veliko doprinesli k zapolnjevanju vrzeli in različnih drugih potreb, ki so nastale v času šolanja na daljavo.  

Tudi za razredne učitelje je bila pomoč v okviru projekta izredno dragocena: »Našo študentko so otroci zelo lepo sprejeli, jo upoštevali ter jo doživljali kot učiteljico. V razred je prinesla veliko popestritev, nove ideje, svežino in val pozitivne energije. Je zelo iznajdljiva, polna idej, raznih znanj, se zna tudi samoorganizirati, ves čas samoiniciativno nudi pomoč učiteljicam in učencem, je odprta, empatična in zelo srčna oseba. Potek učnih ur je bil zelo raznolik. Včasih je opazovala razred in razlago, nudila je tudi pomoč učencem (dopolnilno poučevanje), izvajali pa smo tudi poučevanje po kotičkih oz. postajah ter timsko poučevanje, nekatere ure pouka je vodila tudi samostojno. Zelo dobro sva sodelovali. Izmenjavali sva mnenja, izkušnje, odlično sva se dopolnjevali ves čas. Učenci so jo zelo toplo sprejeli. Seveda so prejemali med poukom in odmori tudi več pozornosti, ker se je ves čas posvečala vsakemu posebej, tudi med samostojnim delom v zvezke in delovne zvezke je ves čas hodila po razredu in pomagala vsem, ki so potrebovali dodatno razlago ali pomoč pri delu. Predstavljena ideja izvedbe projekta mi je bila zelo blizu in zelo všeč. Menim, da smo veliko pridobili vsi, predvsem učenci, pa tudi me, učiteljice in študentke. Želim si, da tak način poučevanja ne bi bil vezan le na projekte, ampak bi se v razredih z zelo raznolikimi učenci redno izvajal.«  

Podobna je bila izkušnja študentk s Pedagoške fakultete UP, Maje Rejc, Kristine Pirc, Neže Zidanič, Natalije Bukovec, Maje Pak, Janje Vranjek, Sabine Požun in Julije Lorber: »Od poučevanja kot so-učiteljice smo odnesle veliko. Spoznale smo, kako pomembna je vloga so-učitelja in kako zelo nekateri učenci potrebujejo to dodatno podporo, ki smo jim jo lahko nudile, jih motivirale in vodile skozi težave, ki so se njim v določenih trenutkih zdele nerešljive in bi tako potrebovali veliko več časa za soočanje z njimi. Sodelovalno poučevanje se je izkazalo kot odličen način, kako vsem učencem omogočiti dodatno, takojšnjo podporo pri soočanju z novo snovjo, utrjevanju ter pri njihovem splošnem doživljanju učnega okolja. Kot so-učiteljice smo lahko bile učencem veliko bolj na voljo, že ob pojavu težave smo jih usmerile k reševanju le-teh in jih s tem učile sprotnega soočanja s problemi. Vsem učencem pa smo lahko enakopravno namenile svojo pozornost, ko se je pokazalo, da jo dejansko potrebujejo in ne le na podlagi njihovih prilagoditev. Naša prisotnost je tako pripomogla k hitrejšemu in učinkovitejšemu poteku pouka, razbremenila je razredničarko in učencem omogočila stalno podporo, kadar so jo potrebovali. S tem so se učenci, ki so sicer s svojimi sposobnostmi izstopali, lažje in bolj polno vključili v potek pouka, ki je tako postajal vedno bolj prilagojen učencem in njihovim potrebam. Uspele smo spoznati, kaj pomeni inkluzivna šola in kako pomembna so načela le-te za vse udeležence v procesu poučevanja.«  

Vlogo učitelja sta preizkusila tudi študenta s fakultete za strojništvo Vid Zuljan in Filip Jure Vuzem, ki sta učencem predstavila 3D tiskanje, pripravljata še spletno stran, kjer bodo prikazani vsi rezultati projekta.  

Sodelujoče učiteljice iz Osnovne šole Jožeta Moškriča so sodelovalno poučevanje s študenti ocenile kot primer dobre inkluzivne prakse. Sodelovalno poučevanje je omogočilo pestrejšo izvedbo pouka, večjo dinamičnost, predvsem pa je bilo dragoceno to, da so imeli lahko učenci več pozornosti s strani učitelja in več priložnosti za aktivno participacijo.  

Vodja projekta dr. Vanja Riccarda Kiswarday: »Kot že rečeno, je vsak izmed nas zrastel. Osebnostno in profesionalno. Pa saj to dvoje se zelo povezuje. Zaradi odprtosti in vedoželjnosti naših študentov in študentov iz strojne fakultete smo imeli priložnost interdisciplinarnega načrtovanja pedagoškega dela. Tudi to je bila dobra in dragocena izkušnja. Študentke so imele možnost svoje znanje aplicirati v prakso, predvsem pa so, na zaključni evalvaciji prav vse izpostavile, kako zelo drugače je, če je otrokova potreba po pomoči prepoznana takoj in če dobi pomoč v svojem običajnem učnem okolju.«  

Projekt je bil še posebej dragocen za zmanjševanje prikrajšanosti, ki so jo doživeli učenci v času zaprtja šol, saj so bile razlike v možnostih za kakovostno učenje na daljavo zelo različne. Številni otroci so zato, da bi zapolnili nastale vrzeli v znanju potrebovali še več dodatne strokovne oz. učne pomoči.

»Želimo si, da bi lahko izkušnjo ponovili v nekoliko bolj umerjenih okoliščinah in bolj kontinuirano, in predvsem, da bi inkluzivne šole prepoznale dragocenost sodelovalnega pristopa k poučevanju, saj je koristno za vse učence, tako za tiste z različnimi vrstami učnih težav, kot za tiste brez in one, ki želijo več ustvarjalnosti,« je dodala dr. Kiswarday.      




nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino