Pripovedovalski atelje 2021

Vsakodnevno življenje je polno pripovedi: pričevanj, anekdot, spominov na doživete izkušnje, obnov zgodb ali pravljic prebranih otrokom. Še bolj pa je pripovedovanje pomembno v pedagoškem kontekstu, saj je močno orodje za prenos vsebin, izmenjavo izkušenj in izražanje lastne identitete.

Zgodbe so pričevalke našega mesta v svetu, našega vedenja v različnih situacijah. Omogočajo nam predstavo o svetu, za katerega sta značilna red in predvidljivost, kar  nas pomirja in nam pomaga, da se orientiramo, hkrati pa puščajo odprta vrata nenavadnemu in nepričakovanemu, kar daje življenju okus.

Richard Kearney (2016) meni, da je za človeški narod pripovedovanje zgodb nekaj tako živega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana ohranja pri življenju, so zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Kot meni sir Ken Robinson (v Mlakar 2014), imamo ljudje izjemen dar domišljije. Vsako področje človeške kulture je posledica te edinstvene sposobnosti, ki je prinesla neverjetno pestrost človeške kulture, pobud, iznajdb, pa tudi šest tisoč jezikov, ki jih dandanes govorimo na svetu. Preprosto bi lahko povedali, da zgodbe na nas ne delujejo le preko informacij, ki jih prenašajo, ampak tudi preko kemikalij, ki se začnejo zaradi njih sproščati v naših možganih.

V tem težkem obdobju pandemije Covid 19  čutimo potrebo po jasnem in zanesljivem razumevanju dejstev, kar bi nas vodilo skozi informacije, s katerimi smo preplavljeni in vplivajo na naše vsakodnevne odločitve. Čas nas je oropal bližine sočloveka in s tem tudi možnosti neposrednega pripovedovanja, takega, ko si govorec in poslušalec stojita nasproti in pripovedujeta besedno in nebesedno zgodbo, ki tke človekov notranji in zunanji svet, mobilizira več miselnih funkcij - spomin, ustvarjalnost, čustva, presojo, razmišljanje - in tako osmisli preteklost, sedanjost in prihodnost ter jih poveže v skladno in smiselno celoto. Zato smo štiri navdušenke, ki nas družijo ljubezen, strast in odgovornost do pripovedovanja in ki se hkrati zavedamo, da se je pripovedovanja mogoče naučiti, kar pa je dolgotrajen proces in trdo delo, ki ga je potrebno začeti že v otroštvu, ustanovile Pripovedovalski atelje, v katerem razvijamo različne načine in podporne strategije pripovedovanja predvsem za otroke.

Doc. dr. Barbara Baloh, strokovnjakinja za didaktiko slovenščine, doc. dr. Eda Birsa, strokovnjakinja za didaktiko likovne umetnosti, Samanta Kobal, dramaturginja in gledališka pedagoginja ter Renata Padovan, vzgojiteljica z dolgoletnimi izkušnjami se v času pandemije zavedamo, kako pomembno je, da lahko otroci skozi pripoved izrazijo svoj svet, svoja čustva, izkušnje, da lahko eksperimentirajo z jezikom in sodelujejo v različnih imaginarnih in resničnih zgodbah, ki so del njihovega spoznavnega sveta. Vse to počnejo pod našim mentorskim vodstvom, zaenkrat preko spleta, a upamo, da bomo lahko kmalu tudi v živo, iz oči v oči pokazali, kako pletemo niti tisočerih zgodb.

Občasno k sodelovanju povabimo še kakšnega pripovedovalca ali pripovedovalko, ki zna zgodbo povedati še na kakšen drugačen način, zato smo v Pripovedovalskem ateljeju gostile Bojano Kralj, višjo predavateljico s področja glasbenega izobraževanja, ki je slikanici brez besedila Val, avtorice Suzy Lee, vdahnila zvoke in nas tako popeljala skozi pripoved.

 

  • Nadgradnja v projekt za Mestno občino Koper

 




nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino