Edukacijske vede - Opis programa do vključno vpisa v 1. letnik v študijskem letu 2015/2016

Procesi učenja


Nosilci:


Splošne informacije

 

UČNI NAČRT PREDMETA

Predmet:

Procesi učenja

Course title:

Študijski program in stopnja

Študijska smer

Letnik

Semester

Edukacijske vede, 1. stopnja

/

2.

4.

Vrsta predmeta

obvezni

Univerzitetna koda predmeta:

Predavanja

Seminar

Sem. vaje

Lab. vaje

Teren. vaje

Samost. delo

ECTS

30

15

30

/

/

*105

6

*Seminarska naloga 30 ur = 1 KT; študij literature in virov 30 ur = 1 KT; izpit in priprava na izpit 15 ur = 0,5 KT; praksa 30 ur = 1 KT

Nosilec predmeta:

prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec

Jeziki:

Predavanja:

slovenski

Vaje:

slovenski

 

Pogoji za vključitev v delo oz. za opravljanje študijskih obveznosti:

Pogoji, ki jih mora študent izpolnjevati, da lahko uspešno sledi predmetu:

  • opravljeni izpit predmeta Osnove pedagogike,
  • opravljeni izpit predmeta Psihologija otroka in mladostnika.

 

Vsebina:

*V samostojno študentovo delo je vključenih tudi 30 ur (1 KT) prakse.

Učenje kot proces:

  • definicije učenja in poučevanja (različni pristopi; opredelitev principov, ki opredeljujejo proces učenja in poučevanja)
  • teorije o učenju (asociativne, behavioristične, gestaltistične, kognitivno-konstruktivnistične, humanistične, asociativne in socialne)
  • učenje kot proces:
  • vrste učenja in poučevanja
  • oblike učenja in poučevanja
  • načini učenja in poučevanja
  • organizacija učenja in poučevanja
  • samoregulativni mehanizmi pri učenju
  • posebnosti vzgojno – izobraževalnega procesa v razredu

Znanje kot posledica učenja in poučevanja:

  • definicija znanja
  • znanje kot odsev preteklosti
  • vrste znanja

Vloga posameznika kot subjekta/objekta v vzgojno – izobraževalnem procesu

  • učni tipi
  • vloga staršev v vzgojno – izobraževalnem procesu
  • razlike med spoloma
  • interkulturnost in socialne razlike
  • stališča do vzgojno – izobraževalnega procesa

Individualizacija pri poučevanju in učenju

  • opredelitve individualizacije
  • možnosti individualizacije

Temelji komunikacije

  • socialne veščine kot ključni element uspešnega procesa učenja in poučevanja

Strategije učenja:

  • učimo se učiti
  • reševanje konfliktov

Učne težave:

  • kritične in nekritične učne težave
  • vrste in stopnje učnih težav
  • prepoznavanje učnih težav
  • strategije učenja za učeče se z učnimi težavami

Spoznavanje dokumentacije, ki določa okvirje poučevanja v javnih zavodih

  • zakonodaja na področju vzgoje in izobraževanja
  • kurikulum in njegove temeljne značilnosti

Pri vsakem od navedenih sklopov je temeljni učni rezultat študenta poznavanje posameznih opredelitev, nadgradnja pa razumevanje posledic vsakega specifičnega pristopa in dela procesa učenja in poučevanja ter sposobnost povezovanja opredeljenih sklopov, tudi z vsebinami drugih predmetov.

 

Temeljni literatura in viri / Readings:

Osnovna literatura:

  • Gordon T.: (1983) Trening večje učinkovitosti za učitelje, Svetovalni center Ljubljana
  • Magajna, L. et al: 2006) Koncept dela Učne težave v osnovni šoli, Urad za razvoj šolstva, Ljubljana
  • Počkaj, C.: (2000 ) Samoregulativni mehanizmi pri učenju, Sodobna pedagogika 2000 št.3
  • Požarni, Marentič,B.: ( 2000) Psihologije učenja in pouka, DZS Ljubljana

Dopolnilna literatura:

  • A taxonomy for learning, teaching and assessing: a revision of Blom's Taxonomy of educational objectives. New York: Addison-Wesley, London.
  • Buzan,T.: (1980) Delaj z glavo, Dopisna delavska univerza UNIVERZUM Ljubljana.
  • Kalin, J. (2006). Možnosti in meje notranje učne diferenciacije in individualizacije pri zagotavljanju enakih možnosti. Sodobna pedagogika, posebna številka.
  • Končar, M., Pretnar, M. (2005). Učiteljeva usposobljenost za oblikovanje individualiziranega programa. Defectologica slovenica. Letn. #13, #št. #3 (december 2005).
  • Rogers, A. (2003) What is the difference? a new critique of adult learning and teaching, Leicester: NIACE.
  • Strmčnik,F.:( 1987) Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije, Paralele, Ljubljana.
  • Shepard, E., Godwin, J. (2004). Assessments through the learning rocess. QuestionMark. http://www.oln.org/ILT/pdf/Assessments-Ryan.pdf

Dodatna literatura:

  • Borgner,R.and Seaborne,E.A.M.: (1972) Psihologija učenja.
  • Madox,H.: ( 1973) Kako naj se učim, Dopisna delavska univerza Ljubljana.
  • Muršak,J.et al.: (2006) Neformalno izobraževanje odraslih, Nove možnosti ali zgolj nova obveznost, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
  • Požarnik,Marentič,B.: (1976) Dejavniki uspešnega učenja, Filozofska fakulteta Ljubljana , Partizanska knjiga.
  • Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova gorica: Educa, Melior.
  • Taylor, R.L. et al: (1995) Exceptional Children,Singular Publishing Group, San Diego- London.
  • Unger,H.G.: ( 1998) The Learninig Disabilities Trap, Contemporary Books, Ilinois.

 

Cilji in kompetence:

Cilji:

Študent/ka spozna kaj je učenje, teorije učenja, dejavnike učenja ter sestavine učenja kot procesa (vrste, načine, organizacijo…). Spozna samoregulativne mehanizme pri učenju, pomen in pripravo individualiziranega programa učenja ter sistem vse življenjskega učenja kot temelja za karierni razvoj.

Spozna in zna prepoznati različne učne težave in strategije za obvladovanje teh težav.

Splošne kompetence:

  • pozna različne teorije učenja in primernost njihove uporabe v praksi,
  • razume in zna aplicirati sestavine učenja na različni populaciji in v različnih pogojih učenja,
  • pozna in zna aplicirati različne strategije učenja za različno populaijo in za različne cilje,
  • zna prepoznati in pozna temeljne strategije za premagovanje različnih učnih težav,
  • na podlagi pridobljenega znanja razume pomen stalnega strokovnega spopolnjevanja ter je pridobil/a sposobnosti iskanja ustreznih virov dodatnih informacij.

Predmetnospecifične kompetence:

Navedemo najpomembnejše kompetence, ki izhajajo iz / se nanašajo na predmetno področje, oziroma kompetence ter modele specifičnega področja. Te kompetence pomagajo študentu pri delu neposredno na predmetnem področju in tvorijo osnovo njegove zaposljivosti na tem področju. Predmetno specifične kompetence praviloma niso v celoti prenosljive na druga predmetna področja.

  • razume učenje kot proces in ga zna organizirati tako, da upošteva teoretično znanje in potrebe vsakokratno učečih udeležencev,
  • zna aktivirati samoregulativne mahanizme pri učečih se udeležencih,
  • zna prepoznati in prilagoditi delo učencem z različnimi učnimi težavami.

 

Predvideni študijski rezultati:

Znanje in razumevanje:

  • študent/ka pozna proces učenja v vseh njegovih bistvenih elementih,
  • zna načrtovati in izvajati proces učenja z različnimi udeleženci v izobraževanju,
  • zna prepoznati težave pri učenju in uporabiti ustrezne strategije za premagovanje teh težav,
  • povezovanje vsebin ter razumevanje vzrokov ter posledic posameznih odločitev.

Uporaba:

  • diplomant/ka je sposoben/na organizirati različne oblike učenja za različne udeležence,
  • uporabiti strategije za najbolj učinkovito učenje,
  • prepoznati posebnosti vsakega posameznika in mu omogočiti samoreguliranje učenja,
  • prepoznati in prilagoditi učenje udeležencem z različnimi učnimi težavami.

Refleksija:

  • diplomant/ka je sposoben/na kritično ovrednotiti proces učenja v odnosu na teoretično znanje in konkretnega posameznika
  • strokovno delo je sposoben utemeljiti s sodobnimi teoretičnimi spoznanji.

 

Metode poučevanja in učenja:

Predavanja povezovati z aktivnim samoizobraževanjem (seminarske vaje) in z drugimi aktivnimi metodami učenja (diskusija,analiza, iniciativa..).

 

Načini ocenjevanja:

Delež (v %) /

Weight (in %)

Seminarska naloga in ustni izpit, kjer mora študent/ka pokazati, kako obvlada teoretična znanja, kot poznavanje prakse in kako zna navedeno znanje aplicirati v konkretnih situacijah.

40 % seminarska naloga, 60 % izpit.

 

Reference nosilca / Lecturer's references:

  1. OPARA, Božidar. Interdisciplinarnost v defektologiji, Defektologica Slovenica 1994, letnik 2, št. 1.
  2. OPARA, Božidar. Kako do skupne diagnoze? Defektologica Slovenica, 1998, letnik 6, št. 2.
  3. OPARA, Božidar. Kako v Sloveniji uresničujemo spremembe v koncepciji vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami, Defektologica Slovenica, 2000, letnik8, št. 3.
  4. OPARA, Božidar. Nekateri problemi terminologizacije v defektologiji, Defektologica Slovenica, 2002, letnik 10, št.2.
  5. OPARA, Božidar. Otroci s posebnimi potrebami so del celotnega sistema vzgoje in izobraževanja, Sodobna pedagogika, 2003, letnik 54, posebna izdaja.
  6. OPARA, Božidar. Otroci s posebnimi potrebami v vrtcu in šolah, monografija, Ljubljana : Centerkontura, 2005.
  7. OPARA, Božidar. Od učljivosti do inkluzivne paradigme. V: SARDOČ, Mitja, VRŠNIK PERŠE, Tina, (ur.). Izobraževanje oseb s posebnimi potrebami med teorijo in prakso. Ljubljana : Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja : Pedagoški inštitut, 2007.
nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino