Predšolska vzgoja - Opis programa do vključno vpisa v 1. letnik v študijskem letu 2015/2016

Osnove pedagogike


Nosilci: izredni profesor dr. Rutar Sonja


Splošne informacije

Osnovni podatki o predmetu
1. Ime predmeta: OSNOVE PEDAGOGIKE
2. Šifra predmeta:
3. Nosilec predmeta: doc. dr. Sonja Rutar
4. Število KT (seštevek iz tabel spodaj): 6
5. Učni jezik: slovenski

Podatki o umeščenosti predmeta
6. Študijski program: Predšolska vzgoja
7. Stopnja študijskega programa: visokošolski strokovni študijski program prve stopnje
8. Obvezni ali izbirni predmet: obvezni
9. Letnik: 1.
10. Semester: 1.
11. Študijska smer:
12. Steber programa:

Obveznosti

13. Oblike neposredne pedagoške obveznosti (kontaktne ure):

Oblika izvedbe

Število ur

Število KT

Izvajalec

predavanja (P)

45

1,5

učitelj

seminarske vaje (SV)

30

1

sodelavec

SKUPAJ

75

2,5

Od 10 % do 50 % KU je mogoče izvajati v obliki e-izobraževanja.

 

14. Samostojno študentovo delo:

Oblika aktivnosti

Število ur

Število KT

Seminarska naloga (SN)

45

1,5

Študij virov in literature (SL)

30

1

Izpit in priprava nanj (PI)

30

1

SKUPAJ

105

3,5

 

Cilji in kompetence

15. Predznanje, ki ga mora imeti študent:

  • Vpis v program.



16. Učni cilji predmeta in kompetence:
Cilji:

  • Razumevanje osnovnih pedagoških konceptov in zakonitosti njihovega razvoja ter vzgoje kot protislovnega procesa, ki na eni strani podpira posameznikove razvojne potrebe na drugi strani pa njegovo svobodo omejuje in v tem kontekstu vpetost pedagoga med pričakovanja in zahteve države, staršev in otrok ter razumevanje njihove vloge.
  • Študenta usposobiti za prepoznavanje vzgojnih situacij v organizirani vzgoji, kritično analizo in iskanje strategij za njihovo vrednotenje, razreševanje in razmišljanje o možnih posledicah konkretnih rešitev.
  • Pomagati pri oblikovanju lastne profesionalne podobe, razumeti njihovo vlogo, razvijati sposobnost reflektiranja svojega dela, avtonomnega strokovnega odločanja s pomočjo strokovnih argumentov ter sposobnost aktivne strokovne participacije.
  • Spoznati možnosti za oblikovanje inkluzivne kulture v vzgojno-izobraževalni instituciji


Splošne kompetence:

  • Razumevanje in poznavanje sistema vzgoje in izobraževanja, procesov v vzgoji in izobraževanju ter njihovi družbeni pogojenosti
  • Prilagajanje vzgojnih pristopov individualnim, razvojnim in kulturnim razlikam med otroki
  • Razvijanje avtonomnosti, kritičnosti, refleksije, samokritičnosti, avtonomije, zmožnosti sodelovanja v skupinah in pripravljenosti za spreminjanje kakovosti svojega delovanja.


Predmetnospecifične kompetence:

  • Znanje o vzgojnih konceptih, njihovih filozofskih in zgodovinskih temeljih ter njihova uporaba pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji vzgojnega dela
  • Poznavanje, razumevanje in usmerjenost v inkluzivno, nediskriminativno vzgojno-izobraževalno delo in multikulturnost
  • Znanje o urejanju in oblikovanju spodbudnega učnega okolja
  • Znanje o pomenu in potrebi po sodelovanju s starši in drugimi institucijami in posamezniki ter ustvarjanju pogojev za njihovo aktivno participacijo
  • Uporaba ustreznih strategij za soočanje z neprimernim vedenjem, agresivnostjo in konflikti


Vsebina predmeta in literatura

17. Opis vsebine.

  • Pedagogika kot znanost; Opredelitev osnovnih pojmov: vzgoja, prevzgoja, izobraževanje, edukacija, socializacija.
  • Družbena pogojenost vzgoje: Družbene spremembe kot osnova sprememb v vzgoji in izobraževanju , Splošni dejavniki v družbi in specifični dejavniki, ki so vplivali na razvoj pedagoških konceptov in modelov
  • Vzgoja med kulturo in naravo. Stili vzgoje: njihova pogojenost z razumevanjem otrokove narave, otrokovega razvoja, ciljev vzgoje, avtoritete, tehnik discipliniranja in kaznovanja. Načini vzpostavljanja in ohranjanja discipline. Možnosti oblikovanja avtonomne osebnosti.
  • Raznolikost pristopov k vzgoji in izobraževanju (od učitelja/vzgojitelja iniciirani, od otroka iniciirani, na otroka osredinjeni); Demokratizacija odnosov med udeleženci v vzgojnem procesu; participacija otrok, staršev, skupnosti
  • Namernost in nenamernost vzgoje
  • Vzgojno izobraževalne institucije med vzgojno in izobraževalno funkcijo
  • Družina in njena vloga v vzgoji in izobraževanju. Odnosi med družinsko in organizirano vzgojo in izobraževanjem
  • Tranzicija in kontinuiteta v vzgoji in izobraževanju
  • Otrok kot individuum in kot član skupnosti; Človekove pravice, otrokove pravice in potrebe kot osnova vzgojnih konceptov; Pojav zagovorništva na področju vzgoje in izobraževanja; Dimenzije individualnosti (družinska kultura, spol, starost, učni stil, temperament, samopodoba, interesi), ki vplivajo na vzgojno-izobraževalni proces; Otrok kot član skupnosti
  • Oblikovanje spodbudnega fizičnega in socialno-emocionalnega učnega okolja (poslušanje in odzivanje; jasno sporočanje; postavljanje vprašanj; odzivanje na čustva in neugodne situacije; doslednost in postavljanje meja; preusmerjanje ali odvračanje; zastavljanje vprašanj otrokom; primerna pričakovanja; pohvala, nagrada, kazen in njihovi stranski učinki; učenje iz posledic in predvidevanj, preusmerjanje, izražanje občutkov, modeliranje prosocialnega in proaktivnega obnašanja; oblikovanje pravil v kolektivu otrok; sodelovalno učenje, možnost izbire, prevzemanje odgovornosti za učenje, skrb zase in za druge)
  • Kurikulum; Transmisijski in transformacijski kurikulum; Skriti kurikulum in implicitna pedagogika; Globalni in operativni cilji; Načini sledenja otrokovemu razvoju; Načrtovanje vzgojno-izobraževalnega dela; Povezovanje opazovanja in sledenja otrokovega razvoja z načrtovanjem
  • Inkluzija in socialna pravičnost; Marginalizirani posamezniki v vzgojno izobraževalnih institucijah; Asimilacija proti kulturni interakciji. Integracija proti inkluziji. Multikulturalizem proti interkulturalizmu; Vzgoja za socialno pravičnost(ideja, cilj, osnovni principi);
  • Vzgojitelj kot profesionalec v procesu vseživljenjskega učenja; Prevzemanje odgovornosti in avtonomija; Kritična refleksija; Participacija


18. Literatura:

Osnovna literatura:

  • Kroflič, R. (1997). Med poslušnostjo in odgovornostjo (Procesno-razvojni model moralne vzgoje). Ljubljana: Vija.
  • Peček, M. (1998). Avtonomnost učiteljev nekdaj in sedaj. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
  • Peček, M., Lesar, I. (2004). Vzgoja in socializacija med teoretiki in “praktiki”, Sodobna pedagogika, posebna izdaja, str. 118-132.
  • Peček, M., Lesar. I. (2006) Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost. Ljubljana: Sophia.
  • Pšunder M. (2004). Disciplina v sodobni šoli. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.


Seznam literature se vsako leto aktualizira. Z literaturo za izdelavo seminarjev bodo študentje seznanjeni na seminarjih.


19. Predvideni študijski dosežki:

  • pozna in razume osnovne pojme, različne vzgojne koncepte,
  • pozna in razume cilje vzgojno-izobraževalnih institucij z vidika vzgoje in izobraževanja ter poti doseganja vzgoje,
  • razvija spretnosti za načrtovanje, izvedbo in refleksijo dela v oddelku/razredu z vidika doseganja vzgojnih ciljev,
  • razume osnovne zakonitosti vzgojnega procesa, vzgojo z vidika posameznika, družbe in odnosa,
  • razume vpetost pedagoga med pričakovanja in zahteve države, pričakovanja staršev in njihovih otrok, stroke in njegovih lastnih vizij o tem, kaj je vzgojno-izobraževalna institucija in kakšna je vloga vzgoje oz. izobraževanja v njej,
  • pozna, razume in je sposoben v praksi upoštevati institucionalne okvire delovanja vzgojno-izobraževalnih institucij;
  • pozna razlike med otroki, ki so pogojene z individualnimi, razvojnimi in kulturnimi dimenzijami;
  • razume pomen sodelovanja z družino za otrokov razvoj, razvija spretnosti učinkovitega sodelovanja z družino in drugimi osebami, odgovornimi za otroke,
  • razvija spretnosti za prepoznavanje vzgojnih situacij v oddelku in instituciji kot celoti, refleksije svojega dela, avtonomnosti pri sprejemanju strokovnih odločitev ter in argumentiranja svojih strokovnih odločitev,
  • pozna različne teoretične koncepcije vzpostavljanja discipline in razume vpliv le-teh na otrokov moralni in psihosocialni razvoj;
  • pozna vpliv organizacije in oblikovanja fizičnega in socialnega okolja v instituciji na otroka;
  • razvija svoje profesionalne zmožnosti in osebnostne lastnosti, ki so pomembne za oblikovanje učinkovitega pristopa vzpostavljanja in vzdrževanja primerne discipline ter obvladovanja disciplinskih problemov.
  • razume in razvija občutljivost in se čuti zavezanega za delovanje za marginalizirane posameznike zaradi njihove etničnosti, socialno ekonomskega statusa, spola, posebnih potreb
  • razvija sposobnosti za prepoznavanje situacij v različnih institucijah, ki kažejo na stopnjo inkluzivnosti
  • razvija spretnosti za oblikovanje inkluzivnih vzgojnoizobraževalnih praks in jih kritično ovrednoti
  • prepozna teoretične koncepte v praksi, jih zna razložiti, kritično ovrednotitit in primerjati.



Oblike in metode poučevanja, učenja ter ocenjevanja
20. Metode poučevanja in učenja:
Predavanja so podpora in uvod k samostojnemu študiju. Izhajajo iz implicitnih teorij študentov o možnostih in mejah vzgoje, kakor tudi iz njihovih izkušenj. Zasnovana so problemsko, pri čemer se problemi osvetlijo z različnimi vzgojnimi koncepti in preko aktivne udeležbe študentov konfrontirajo s praktičnimi izkušnjami iz opazovalne prakse in implicitnimi teorijami o moči vzgoje.
Seminarji so samostojno delo študentov, kjer gre za spoznavanje temeljnih zakonitosti vzgojnega procesa znotraj različnih vzgojnih konceptov. So kombinacija raziskovalnega seminarja, vodenega samostojnega učenja in projektnega dela. Naloga mentorja je usmerjanje, pomoč pri definiranju problema, izbiri literature, izvedbi raziskave, oblikovanju samostojnega pisnega izdelka, podajanju in preverjanju ugotovitev v seminarski skupini.
Predmet gradi na poznavanju zakonitosti razvoja otroka, otrokovih potreb in na osnovnih didaktičnih principih, ki jih morajo študentje upoštevati pri konkretni analizi praktičnih in teoretičnih izkušenj ter aplicirati pri konkretnih izvedbi seminarskega dela.
Tako predavanja kot seminarske vaje se opirajo in usmerjajo pozornost študenta na specifične vzgojne probleme in njihovo reševanje na praksi. Podprti so z govorilnimi urami, elektronsko pošto in individualnimi in skupinskimi konsultacijami.

21. Načini preverjanja znanja:
Ustni ali pisni izpit (numerične ocene v skladu s statutom Univerze), izdelava seminarske naloge z zagovorom in vodenjem diskusije ob zagovoru naloge. Opravljena seminarska obveznost je pogoj za pristop k izpitu.


Pogoji in viri
22. Delitev na skupine.*
V skladu z normativi.

23. Potrebni materialni viri za izvedbo predmeta.
Sodobna izobraževalna tehnologija (računalnik s projektorjem, dostop do interneta, grafoskop…)

24. Potrebni človeški viri za izvedbo predmeta.*
1 habilitiran visokošolski učitelj in 1 habilitiran visokošolski sodelavec na 5 skupin študentov.

Evalvacija
25. Metode in oblika evalvacije.
Samoevalvacija v sodelovanju s študenti. Vključenost v fakultetni oz. univerzitetni sistem zagotavljanja kakovosti.


Učni načrt pripravila: doc. dr. Tatjana Vonta

nazaj na prejšnjo vsebino natisni vsebino