Sedma mednarodna znanstvena konferenca Katedre za teoretične vede UL ALUO Potencialnosti: neodkrite možnosti likovnih praks in njihovega jezika

Katedra za teoretične vede Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) bo 23. septembra 2026 v Pokrajinskem muzeju Koper organizirala sedmo mednarodno znanstveno konferenco, tokrat na temo na temo potencialnosti likovnih praks in interpretacij njihovega jezika.

Postavitev koncepta:

Pojem potencialnosti ima več interpretacij, ki segajo globoko v zgodovino antične filozofije. Aristotel je najverjetneje prvi mislec, ki ga povezujemo z avtonomno in sistematično obravnavo potencialnosti ter vzpostavitvijo njenih temeljnih konceptualnih okvirov. V prizadevanju, da bi pojasnil naravne spremembe, je uvedel ključno razlikovanje med dvema načinoma bivanja: med potencialnostjo in njenim nasprotjem – dejanskostjo. (Aristoteles 1999) Pred njim sta bili ti kategoriji – zlasti v okviru megarske šole – razumljeni predvsem kot neločljivo povezan in nerazdružljiv pojav.

Potencialnost (dunamis, dynamis) se pojavlja v več pomenih. Po eni strani označuje možnost (possibility), da nekaj postane ali se spremeni, če so izpolnjeni ustrezni pogoji. (Možnost je tesno povezana z razmerjem substance in materije.) Klasičen primer takšne potencialnosti je seme: seme rastline ima potencial, da se v ustreznih okoliščinah razvije v rastlino. Po drugi strani pa označuje zmožnost/sposobnost (ability) nekoga oziroma nečesa, da nekaj stori ali povzroči spremembo. (Sposobnost vključuje tudi znanje, spretnost ali veščino in se veže na razmerje zmožnosti in spremembe.) Nekdo ima znanje ali veščino igranja na instrument.

Dejanskost (entelecheia) pri Aristotelu označuje uresničitev oziroma dovršitev potencialnosti. Dejanskost predstavlja stanje, v katerem je ta potencialna možnost že izpolnjena in doseže svoj cilj. Če se navežemo na prejšnji primer: o dejanskosti govorimo tedaj, ko se seme dejansko razvije v rastlino.

Grška dunamis in latinska potentia vsebujeta bistveno pomensko dvoumnost. Ena ključnih razlik je distinkcija med aktivno in pasivno potencialnostjo oziroma med potencialnostjo kot zmožnostjo delovanja in potencialnostjo kot možnostjo, da nekaj postane. V prvem primeru gre za spremembo kot proces, v drugem pa za stanje mirovanja oziroma odprtosti do prihodnje realizacije. Možnost tako predpostavlja spremembo, skozi katero se nekaj uresniči, medtem ko sposobnost že vključuje določeno moč, znanje ali veščino, da nekaj povzroči ali ustvari.

Pojma možnosti in sposobnosti odpirata različna, a medsebojno povezana vprašanja. Prvi sklop zadeva potencialnost samega objekta – oblikovalskega predmeta, umetniškega dela, arhitekturnega objekta ipd. Drugi sklop se nanaša na zmožnosti rabe, funkcije in namena in tudi na vprašanja aktivnosti, učinkovanja, trajnosti in ohranjanja. Tretji sklop odpira problematiko jezika in branja: možnosti interpretacije, razumevanja, zaznavanja ter vizualne pismenosti.

V ozadju pričujoče razprave se izrisuje še tretji pojem – impotencialnost. Prav ta naj bi po mnenju Agambena predstavljala ključ do razumevanja Aristotelove doktrine potencialnosti. Agamben namreč pokaže, da je v samo jedro vsake potencialnosti vpisana tudi možnost, da nečesa ne storimo – torej impotencialnost. Ta nastopa kot nujni pogoj in temelj potencialnosti same. Prav zato lahko paradoksalno trdimo, da je nekaj najbolj potencialno prav tedaj, ko je najmočneje navzoča možnost njene odsotnosti.

Če bi pri tej potencialnosti šlo, denimo, zgolj za možnost videti in bi kot taka obstajala le v prisotnosti svetlobe, bi bilo nemogoče izkusiti temo (ali slišati tišino, če je govora o potencialnosti slišati). Tako pa človeška bitja lahko vidimo sence (to skotos) in izkusimo temo: imamo potencial ne-videti, možnost odtegnitve. (Agamben 1999)

Potencialnost ni zgolj logična ali konceptualna možnost, temveč učinkovit način bivanja možnosti same. Ima lasten način obstoja in določeno avtonomijo, zato ne ostaja pasivna ali nevtralna, temveč nenehno proizvaja učinke. Številne pojave, oblike izraznosti in medsebojna razmerja namreč dojemamo prav skozi horizont potencialnosti – kot nekaj, kar še ni povsem uresničeno, a že deluje in vpliva. V tem smislu potencialnost ne pomeni dejanske manifestacije določene veščine ali moči, temveč obstoj možnosti kot take. Agamben pravi: »Veličina – pa tudi brezno – človeške potencialnosti je v prvi vrsti potencial ne-delovanja, možnost teme.« (Agamben 1999)

Potencialnost lahko razumemo kot odprtje polja možnosti, pri čemer to odprtje nima druge eksistence kot prisotnost manka nečesa, kar bi lahko bilo. Toda prav ta nedoločenost in neizpolnjenost človeku odpirata prostor izraza, ustvarjanja in mišljenja. Če izhajamo iz takšne zastavitve, lahko potencialnost razumemo kot eno temeljnih polj likovnih ved.