Medvrstniško nasilje: začne se lahko že v vrtcu

datum: 06.02.2023

kategorija: Novice

Doc. dr. Ana Bogdan Zupančič in dr. Marko Gavriloski, asist. sta na povabilo novinarke Neže Mlakar (Primorske novice) sodelovala pri pripravi prispevka o medvrstniškem nasilju. Prispevek je bil objavljen v ponedeljek, 30. 1. 2023, v Primorskih novicah. Zaradi kratkega formata članka v nadaljevanju objavljamo večino vsebine, ki sta jo podala dr. Bogdan Zupančič in dr. Gavriloski. Hkrati vas vabimo k branju omenjenega prispevka.

Kaj menite, da je najpogostejši vzrok(-i) za medvrstniško nasilje?

Bogdan Zupančič: Tako kot ste nakazali v vprašanju, gre v primeru medvrstniškega (in drugega) nasilja za preplet individualnih in okoljskih dejavnikov, zato je potrebno na pojav vedno gledati celostno in sistemsko. Poleg osebnostnih značilnosti so torej pomembne vse pridobljene izkušnje v medosebnih odnosih, v različnih okoljih, v katere je posameznik vključen; od družine, vrstnikov, razreda, šole do širše lokalne in družbene skupnosti. Potrebno se je zavedati, da so neželene socialne okoliščine in tudi neustrezni odzivi na otroka iz okolja tisti, ki oblikujejo in vzdržujejo osebnostne poteze otrok/mladostnikov, ki nasilje »izvajajo«.

Gavriloski: Medvrstniško nasilje je končna postaja dolgega procesa, v katerem lahko prepoznamo kombinacijo različnih vzrokov, zato je vedno vsak pojav treba postaviti v ožji kontekst otrok in mladostnikov, ki so vključeni v krog nasilja, bodisi na strani povzročiteljev bodisi na strani žrtev. Pri tem gre zmeraj za sovpadanje psiholoških karakteristik posameznika, družinskih značilnosti in dinamike ter socialne umeščenosti v širše lokalno in družbeno okolje. Kljub temu lahko opredelimo, da so dejavniki tveganja socioekonomske razlike in neenakosti, šibkejša družinska podpora, šibke spretnosti za reševanje konfliktov in tudi slabše socialne veščine, hkrati pa lahko dejavnik tveganja predstavljajo tudi slabša intervencija in preventiva na ravni vzgojno-izobraževalnih institucij ter družbena klima, na katero vplivajo tako makroekonomski kazalci kot tudi zadnja epidemija Covid-19.

Kolikšno odgovornost pri tem nosijo starši in kolikšno šola?

Bogdan Zupančič: Menim, da je ravno vprašanje odgovornosti, ki krepi prakse »prelaganja odgovornosti«, ključno za neuspeh/uspeh pri preprečevanju medvrstniškega nasilja. Namreč če gledamo sistemsko je čisto vsak deležnik sistema, v katerega je otrok/mladostnik vključen, odgovoren za pojav in vzdrževanje nasilja. Zato v tem primeru predlagam spremembo perspektive iz kdo je odgovoren v kako si lahko učinkovito porazdelimo odgovornosti, da skupaj preprečujemo nasilje. Eden takih pristopov je zelo dobro predstavljen v poročilu o projektu Jaz, ti, mi, za nenasilje vsi!, ki se je izvajal na OŠ Simona Jenka Kranj, pod okriljem Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2015-2016. Menim, da je eno od ključnih sporočil, tudi upoštevajoč rezultate raziskave v okviru omenjenega projekta, da je potrebno iskati poti za sodelovanje, povezovanje in partnerstvo učencev, učiteljev, staršev ter širše lokalne skupnosti pri krepitvi kulture nenasilnosti.

Gavriloski: Tovrstna vprašanja predstavljajo tveganje, da bi samo na ene ali druge predajali odgovornost za pojave medvrstniškega nasilja. Starši in šola bi morali v partnerskem odnosu predstavljati maksimalno podporo za otroka ter se v tem dolgoletnem procesu dopolnjevati. Seveda lahko zelo natančno opredelimo, kakšna je odgovornost ene ali druge strani, a bistveno vprašanje je, kako si lahko s to delitvijo odgovornosti pomagamo. Sicer je pomembno opredeliti posamezne odgovornosti, vendar moramo pri tem tudi nakazati rešitve, korake in možnosti, ki jih imajo tako starši kot tudi šola, sicer tvegamo zgolj moralno kritiko, ki razen vzbujanja občutkov krivde nima velikega pomena. Ko pride do nasilja, je potrebna kurativa in odpravljanje posledic, zato bi se sam bolj kot v poudarjanje odgovornosti, ki je v začetni razmejitveni fazi seveda pomembna, obrnil predvsem v preventivne aktivnosti, ki morajo potekati ves čas, saj je otrok v proces vzgoje in izobraževanja vključen skozi daljše časovno obdobje in le skozi procesne in sistemske rešitve lahko uspešno naslavljamo probleme medvrstniškega nasilja.

Ob tem bi še poudaril, da vsi nosimo svoj del odgovornosti za to, v kakšni družbi živimo. Starši in šola nista ločena sistema, temveč se dopolnjujeta, hkrati pa ima vsaka članica in član družbe svojo vlogo v tem sistemu in si mora prizadevati za to, da bo v svojem okolju ustvarjal pogoje za konstruktivno sobivanje članov družbe.

 

Kako se je potrebno z otrokom pogovarjati glede tega, če zaznamo, da je žrtev ali nasilnež ali pa morda zgolj opazovalec?

Bogdan Zupančič: Tole je zelo obsežno vprašanje, zato bolj splošen odgovor, ki je v skladu s predlaganim sistemskim pristopom v projektu Jaz, ti, mi, za nenasilje vsi. V vsakem primeru moramo vedno, ko opazimo nasilje, ukrepati in jasno izraziti, da se z nasilnim vedenjem ne strinjamo in ga ne odobravamo. S tem »modeliramo« ničelno toleranco do brezbrižnosti na nasilje, ki je eden od predpogojev za uspešnejše preprečevanje nasilnih situacij in deluje kot funkcija nadzora s strani odraslih.

V primeru pogovorov, pomoči otrokom/mladostnikom, ki izvajajo nasilje, ne smemo pozabiti na empatijo in spoštljivost, ki jo omogoča zavedanje, da otrok/mladostnik s tem vedenjem sporoča, da je v stiski (zaradi slabše prilagojenosti, vključenosti ali drugih razlogov) pa vendar hkrati jasno nasloviti neustreznost vedenja s katerim se s to stisko sooča. Vedno torej kritiziramo neustrezno vedenje in ne njega kot osebe (zato odsvetujemo uporabo besed, ki osebnostno okarakterizirajo – nasilnež, žrtev). Te otroke/mladostnike je potrebno podpreti pri sprejemanju odgovornosti za lastno vedenje in posledic le-tega. Nasilno vedenje je potrebno odločno ustaviti in takoj v proces pomoči vključiti tudi starše. Zelo jasno morajo biti seznanjeni z mejami in posledicami za nasilno vedenje, ki naj ne bodo prijetne narave, saj bi sicer lahko izpadle kot nagrada. Pozornost usmerimo na njihove močne plati in jih spodbujajmo pri učenju/usvajanju nenasilnih vedenjskih odzivov.

Ko govorimo o otrocih, ki izkušajo medvrstniško nasilje, je predvsem pomembno, da jih zaščitimo in čim bolj poskrbimo za njihovo varnost. Nikakor jih ne smemo soočati s povzročitelji nasilja, predvsem pa ne dvomimo v njihove izpovedi in jim dovolimo, da izrazijo svoje doživljanje nasilnih situacij. Pogosto se ti otroci/mladostniki počutijo krive za svoje ravnanje, zato je pomembno, da v svetovalnih razgovorih nekaj prostora namenimo tudi razbremenjevanju pripisovanja krivde sebi. V nadaljnjih korakih v procesu pomoči pa je vsekakor pomembno, da jih učimo tudi asertivnosti in krepimo njihovo samozaščitno moč v odnosu do potencialnih povzročiteljev, tako, da se jim bodo v bodoče znali tudi sami zoperstaviti.

Tudi priče medvrstniškega nasilja so lahko pomemben dejavnik pri zaznavi, ustavljanju in preprečevanju nasilja. V tem primeru krepimo zavezništvo z nami, odraslimi pri skupnih prizadevanjih za preprečevanje. Spodbujajmo, da kot vrstniška skupina delujejo odgovorno, sočutno in da se odzovejo, če opazijo da se kateri od sošolcev »spravlja« na drugega. Menim, da so otroci/mladostniki že zelo zgodaj kompetentni pri presoji, kdaj gre za nasilje, seveda pa sposobnost te presoje krepijo, če se o tem z njimi pogovarjamo. Na ta način tudi naglasimo razliko med obveščanjem odraslih in »tožarjenjem«. Poleg tega pa je pomembno, da tako obveščanje tudi odrasli vzamemo resno, da, tistih, ki opozorijo ne izpostavljamo in da ustrezno ukrepamo, v zvezi s situacijo, o kateri so nas obvestili.

Gavriloski: Glede na to, da to vprašanje zahteva obsežnejši odgovor, bi na tem mestu opozoril na priročnik, ki ga je izdal Zavod za šolstvo RS in ga kasneje tudi dopolnil v protokol. V njem so zelo natančno opredeljeni koraki za naslavljanje medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Na eni strani je tako treba zmeraj izhajati iz načela, da žrtvi verjamemo. To velja v vseh primerih nasilja, saj bomo s tem otroka, ki doživlja nasilje, zavarovali v tisti ključni fazi, v kateri se lahko zgradi zaupanje do odrasle osebe. Pomembno je, da ne izhajamo iz sebe in lastnih predstav, temveč sledimo tistemu, kar nam žrtev pove. Ne sodimo in delimo odgovornosti med žrtvijo in povzročiteljem ter ne iščemo vzrokov pri žrtvi. Pomembno je, da smo do otroka, ki doživlja nasilje, empatični, si za pogovor vzamemo čas in ustvarjamo pogoje za varno okolje, v katerem bo lahko otrok zgradil zaupanje. Na drugi strani imamo povzročitelje nasilja, s katerimi je prav tako treba delati v smeri prevzema odgovornosti za nasilje ter kasnejših preventivnih aktivnosti ustvarjati pogoje, v katerih bo povzročitelj nasilja spremenil svoje (nasilne) vzorce. Pri tem bi še opozoril, da se pogovori seveda ne začnejo šele ob pojavih medvrstniškega nasilja, temveč morajo potekati ves čas – skozi preventivne dejavnosti. Tako bomo lahko tudi opazovalce opremili z orodji, ki jim bodo pomagala prepoznati, opozarjati in morebiti tudi preprečevati pojave medvrstniškega nasilja.

 

Kdaj nekdo postane bully in kakšni otroci so najpogosteje žrtve?

Gavriloski: Otroci iz ranljivih družbenih skupin so lahko pogosteje žrtve, vendar moramo pri tem opozoriti, da lahko žrtev nasilja postane vsakdo. Je pa res, da obstaja pri otrocih iz ranljivih družbenih skupin, ki jih že tako ogrožajo dejavniki revščine in drugih neenakosti, večje tveganje za vstop v krog nasilja. Gre za otroke iz socialno ogroženih družin, pripadnikov etničnih manjšin, različnih veroizpovedi, otroke priseljencev, LGBT+ mlade in tudi otroke s posebnimi potrebami. V kolikor ti otroci nimajo ustreznih podpornih mehanizmov in moči, da bi se uprli nasilju, hitro postanejo žrtve, zato je preventivno delovanje s temi skupinami izjemno pomembno. Na drugi strani pa imamo povzročitelje nasilja, ki pa lahko prav tako izhajajo iz teh skupin, hkrati pa lahko pride do pojava, da se te vloge menjavajo. Nasilje je pojav, na katerega nihče ni imun in je zato tako pomembno, da prepoznamo dejavnike tveganja, ki lahko vodijo v krog nasilja. Seveda je treba poznati tudi psihološke značilnosti enih ali drugih, vendar nisem prepričan, da bi nam zgolj to pomagalo pri prepoznavanju in preprečevanju posameznih pojavov medvrstniškega nasilja, saj moramo delovati celostno pri sami preventivi in obravnavi.

Bogdan Zupančič: Na to vprašanje sem delno odgovorila že na začetku – vsekakor gre za preplet številnih dejavnikov, ki prispevajo k temu, da oboji – tako povzročitelji nasilja, kot tisti, ki ga izkušajo, ne razvijejo ustreznih vedenj za soočanje s stiskami in težavami.

Kako se medvrstniško nasilje razlikuje po spolu (če se)?

Gavriloski: Medvrstniško nasilje moramo obravnavati kot nasilje, zato pri tem ne bi ločeval na nasilje, ki ga povzročajo (ali doživljajo) dečki in nasilje, ki ga povzročajo (ali doživljajo) deklice. Razvijati moramo ničelno toleranco do nasilja, sicer lahko zelo hitro zapademo tudi v stereotipne predstave in posledično pri dečkih ali deklicah nekatera vedenja dopuščamo ali pa smo zaradi teh stereotipov do pojavov nasilja tega prizanesljivejši. Lahko se zgodi, da nekatera vedenja dopuščamo, ker jih izvajajo dečki, ker morebiti to povezujemo z njihovim spolom, hkrati pa ne moremo prepoznati skritih oblik nasilja. Nasilje nima spola, zato se moramo osredotočiti na prepoznavanje, ukrepanje in preventivo.

Bogdan Zupančič: Se strinjam s kolegom in ne bi nič dodajala.

 

Kako bi se ga dalo preprečiti?

Gavriloski: Preprečevanje medvrstniškega nasilja se povezuje s preventivo, ki se mora nenehno odvijati na različnih nivojih. V zvezi s tem se tudi v Sloveniji vzgojno-izobraževalne institucije poslužujejo različnih pristopov, ki jih bolj ali manj strukturirano in koordinirano implementirajo v prakso. Najbolj pogost pristop izhaja iz neposrednega seznanjanja otrok in mladostnikov z oblikami, prepoznanjem in posledicami nasilja, odzivanjem na pojave nasilja ter samozaščitnimi ukrepi, vlogo odraslih ter sistemi pomoči. Gre za najosnovnejše prijeme, s katerimi institucije poskušajo opremite otroke in mladostnike, da bodo lahko prepoznali znake nasilja, ustrezno in pravočasno ukrepali ter seveda samozaščitno in preventivno ravnali. Poznamo pa tudi modele, ki se ukvarjajo z razvijanjem širšega nabora komunikacijskih veščin in asertivnega odzivanja, pri čemer se otroke in mladostnike usmerja v ustrezno (konstruktivno) reševanje konfliktov, npr. s pomočjo vrstniške mediacije, razvijanje t. i. čustvene pismenosti, s katero se učijo uravnavati svoja čustva in hkrati prepoznavajo tudi čustva drugih ter se primerno odzivajo na njih. Najširša raven preprečevanja pa se dotika lokalnega in širšega družbenega okolja. Zavedati se moramo, da so otroci in mladostniki del različnih okolij in v teh okoljih razvijajo različne identitete, ki se nato v vzgojno-izobraževalnih sistemih stikajo in medsebojno odzivajo. Gre za spolne, kulturne, religiozne, jezikovne, socialne in tudi seksualne identitete, s katerimi mladi poskušajo na bolj ali manj učinkovite načine upravljati, vzgojno-izobraževalne institucije pa morajo skupaj s starši pri tem zagotoviti maksimalno oporo in smernice učinkovitega upravljanja. Pri tem moramo posebno skrb nameniti zaščiti ranljivih družbenih skupin, ki jo ogrožajo revščina, neenakost, socialna izolacija in tudi mikroagresije. V teh primerih lahko strukturne dejavnike, ki so pogosto vzrok za nasilje, naslovimo zgolj s sistemskimi pristopi in multidisciplinarnimi timi, v katere so vključeni tudi centri za socialno delo, družina, strokovnjaki iz različnih nevladnih organizacij, policija itd.

Bogdan Zupančič: Strinjam se z Markom, predvsem pa zagovarjam celostni, sistemski pristop in porazdelitev odgovornosti med vse deležnike šolske in širše lokalne skupnosti.

 

Bi še sami kaj dodali?

Gavriloski: Ob pojavih medvrstniškega nasilja smo pogosto pozorni na vidne znake, vendar bi morali okrepiti tudi zavedanje in prepoznavanja tistega medvrstniškega nasilja, ki se povezuje z mikroagresijami. Gre za mikronapade, mikrožaljivke in mikroinvalidacije, ki jih niti ne zaznavamo še kot nasilje, čeprav bi ga morali, ker imajo velikokrat hude posledice. Pojavljajo se v obliki prikritih sporočil, žaljivih šal, stereotipov, predsodkov in medsebojnega izključevanja, zato jih težko prepoznamo. Tudi zato, ker so tako vključene v naše vsakdanje delovanje, da jih ne ozavestimo in se jih tudi sami poslužujemo. Zato bi morali posebno pozornost nameniti tudi razvijanju občutljivosti za preprečevanje mikrogresij v šolskem prostoru kot tudi posledično v splošni družbi.

Bogdan Zupančič: Medijska pozornost, ki spreminja perspektivo prelaganja odgovornosti na spodbujanje sodelovanja med različnimi deležniki, se mi zdi dobra podlaga za ozaveščanje in promocijo ničelne tolerance do brezbrižnosti do vseh vrst nasilja, tudi mikroagresij s katerimi je zaključil Marko. Hvala za priložnost sodelovanja.