Stoletnica rojstva Cirila Zlobca, častnega doktorja Univerze na Primorskem

datum: 04.07.2025

kategorija: Novice

Letošnje leto je v znamenju pesnika Krasa, Cirila Zlobca. Prav 4. julija pa obeležujemo stoletnico rojstva akademika Cirila Zlobca, častnega doktorja Univerze na Primorskem, ki je naziv prejel leta 2005 .

Ob podelitvi častnega naziva na Slovesni akademiji UP marca 2006 je bil pesnik predstavljen z naslednjimi besedami:

Kot devetorojenec se je rodil 4. julija 1925 v kraških Ponikvah v družini Alberta Zlobca in njegove žene Antonije Fabijan, "nežne, globoko verne Tomajke", kot je sam zapisal. Njegovo otroštvo je zaznamovala fašistična okupacija Primorske. Pljunek mimoidečega Italijana v Cirilovi otroški obraz v takrat fašističnem Trstu - le za to, ker se je z očetom pogovarjal slovensko - je neizbrisno zaznamoval ponosnega Kraševca v borbi za slovenski jezik in kulturo. Tudi v vojnem času, ko je bilo prepovedano govoriti slovensko, je bil Ciril leta 1941 izključen iz semenišča v Kopru, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenščini. Kljub grenkim izkušnjam je prav Ciril Zlobec, pozneje, po končanem študiju slovenistike na Univerzi v Ljubljani, kot urednik, kulturnik, politik in akademik postal ambasador domače ustvarjalnosti v svetu ter posrednik med slovensko in italijansko ustvarjalnostjo. "Osvoboditev izpod fašizma," je dejal v nekem intervjuju, "me je hkrati rešila vsakršnega sovraštva do tako ljubljenega jezika in poezije (italijanščina)". Ciril Zlobec je sledil sebi; iz globokega spoštovanja do lepote in umetnosti je zmogel sovraštvo pretopiti v ljubezen, kar je lastnost le resnično velikih posameznikov. V materinščino je prevedel vrhunske pesnike in številne italijanske prozaiste, sam pa je najbolj prevajan slovenski pesnik v italijanščini. 

Zlobec pa je "bil, kar je bil" tudi kot borec za človekovo svobodo in dostojnanstvo. Tudi v povojnih socialistične Jugoslavije je s prvencem Pesmi štirih, skupaj s Tonetom Pavčkom, Janezom Menartom in Kajetanom Kovičem močno vzburkal slovensko in jugoslovansko javnost ter odprl poti novemu, svobodnejšemu ustvarjalnemu izrazu. Tudi kot urednik revij Beseda in Sodobnost, kasneje kot podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva in predsednik Zveze književnikov Jugoslavije, se je aktivno vključeval v družbeno-politično življenje z zahtevo po bolj demokratični družbeni ureditvi ter po svobodi mišljenja, govora in pisanja. 

"Bil je zraven," ko se je rojevala slovenska država, saj je bil leta 1990 izvoljen v kolektivno državno predsedstvo. Navajam: "... Bil sem več kot samo zraven, bi se lahko pobahal, (...) pa vendar: takrat smo bili vsi v zgodovini pravzaprav že kar zgodovina sama" - konec citata - je zapisal v avtobiografskem romanu "Spomini kot zgodba". "Že zgodovina sama" je bil tudi pri nastanku najmlajše primorske univerze. Njegova vrojenost v Kras in celotno Primorsko ne tvori le temeljne materije njegovega pesniškega ustvarjanja, temveč tudi njegovega javnega življenja. Podpirati nastanek univerze v prostoru dveh kultur je predstavljalo Zlobcu izziv za mirno sožitje ob meji. V prizadevanjih za rast primorskega človeka je zagovarjal razvoj intelektualnih središč na Primorskem kot humanist in politik. Utemeljeval je potrebo po slovenski univerzi na Primorskem v Reviji 2000 in v odprtih pismih v javnem tisku ter o njej govoril na okroglih mizah. 

Opravičeno lahko trdimo, da je Ciril Zlobec eden od "pionirjev" Univerze na Primorskem."

Ob enem od kasnejših obiskov UP je akademik Ciril Zlobec v pogovoru, polnem bogatih življenjskih izkušenj in šegavosti, dr. Barbari Zorman dejal: »Ljubezen najbolj boli takrat, ko je ni« - ob njegovi stoletnici je spominu dodala naslednjo misel in izbrala eno njegovih poezij: »Danes, v času, ko se zdi, da niso nobene otroške oči več proste pogleda na kri, je lepo prebrati Zlobčevo pesem iz leta 1963, zazrto v prekleto preteklo otroštvo a polno upanja za otroke sedanjosti ter prihodnosti.« 

OTROŠKE OČI
Ciril Zlobec

Ne, nisem jih mogel imeti.
Zdaj pa otroci
imajo že spet vsi otroške oči,
v njih se vse leto zrcali pomlad;
- tedaj
se je v mojih zrcalila kri.

Ne, nisem jih mogel ljubiti.
Zdaj pa otroci
spet ljubijo trate,
spet trgajo rože, pleto jih v svoj smeh;
- tedaj
so se rože razcvetale v svinec,
z njimi skrivaj smo prekrivali mrtve
v odprtih grobovih.

Ne, nisem jim mogel verjeti.
Zdaj pa otroci
že spet vsi verjamejo v dobre ljudi;
- tedaj
sem v njih videl zveri
in hodil samotne poti,
sam,
tako sam,
tako strašno sam.

Najbrž da bil sem otrok
in sem mislil, da moram živeti.