Erasmus+ izkušnja: Janez gre na sever 2020

14.05.2020

Moja dogodivščina Erasmus izmenjave se je zgodila na Finskem letos spomladi (leta 2020). Tam sem v enem izmed devetih mladinskih centrov ravno dobro vstopil v delo, ki naj bi ga opravljal, vendar se je zaradi pojava novega koronavirusa predčasno prekinilo.

Če bi iskal primerjavo s finskimi mladinskimi centri, bi jo najlažje našel s slovenskimi Centri šolskih in obšolskih dejavnosti. Torej šolska poslopja se nahajajo nekje v naravi, kjer pedagogi s šolsko mladino izvajajo najrazličnejše dejavnosti. Pomembna razlika je ta, da so finski mladinski centri zasnovani tudi za družine in za mlade do 28. leta , pri katerih je vedenje rizično. Kot zanimivost naj povem, da tovrstne družinske kampe financira finska pivovarna, ki se zaveda svoje odgovornosti, in del dobička prostovoljno nameni izvajalcem tovrstnih dejavnosti. Prav tako lahko mladinski center ob spremstvu turističnih vodnikov obiščejo tudi turisti. Na takšen način si centri olajšajo financiranje.

Naj naštejem še nekaj dejavnosti in orišem delo, ki naj bi ga opravljal: športno plezanje, krpljanje, priprava jedi na odprtem ognju, gozdna pedagogika, treningi parkourja, reševanje problemskih situacij, razne socialne igre, izdelava plastičnih raket na vodni pogon – ja, to je tisto, ob čemer otroci neizmerno uživajo, starši pa so pri temperaturah pod lediščem mokri od pogonskega curka  – in še približno 30 drugih različnih aktivnosti.

Na Finsko sem prispel 1. marca, ko je bila povprečna temperatura okoli pet stopinj pod lediščem, dan pa že ravno prav dolg - ni bil prekratek ne predolg. Trajal je od šestih zjutraj do šestih zvečer. Skratka, bilo je popolno za Gorenjca, ki je zaradi globalnega segrevanja že skoraj pozabil, kaj je pravi mraz in sneg. Tega je bilo tam gori res na pretek.

Ampak vsaka zgodba se enkrat zaključi. Tako se je tudi za Fince pričelo, najprej s cinizmom obravnavano, nato pa vedno bolj zaskrbljeno spremljanje televizijskih in radijskih poročil o novem koronavirusu. Domino efekt zapiranja celotnega javnega življenja je segel tudi do Finske, celo do Metsakartana, ki je od prvega večjega mesta oddaljen približno 25 kilometrov. To mestece ima telovadnico, pošto, eno picerijo, dva bara, trgovino in dom za ostarele.  Najprej sem še razmišljal o obstanku. Ponudili so mi, da bi v tem času, ko je bil Metsakartano zaprt, tam opravljal lažja vzdrževalna dela. Ideja o gledanju skozi okno, ki ima pogled na čudovito zamrznjeno jezero, z dobro knjigo v naročju in zvok prasketajočega se brezovega lesa v kaminu, se mi je na prvo žogo zdela naravnost fantastična. Nato pa mi je italijansko govoreča prostovoljka, ki je bila prav tako na enoletni izmenjavi, povedala, da se je začela zaradi osame nenavadno, nevarno pogovarjati sama s sabo in si celo naredila Tinder profil, da si je dobila tukaj (80 kilometrov stran) živečega partnerja. Ker nisem hotel postati kot Tom Hanks na osamljenem otoku, ki se je pričel pogovarjati z odbojkarsko žogo, sem se raje odločil, da kupim karto in se nekako vrnem nazaj v Slovenijo. En ali dva tedna bi bilo čudovito preživeli tukaj, več mesecev malo manj.

Ko sem se odločil za vrnitev, je bilo letališče v Sloveniji že tri dni zaprto, zato sem letel iz Helsinkov preko Pariza v Zagreb. V Helsinkih sem si hitro pridobil zaveznike, enega Madžara, Avstrijko in Portugalko. Dogovorili smo se, da eden drugega zbujamo, če slučajno zaspimo pred svojim letom in da si vzajemno pazimo na prtljago. Z Madžarom sva si tudi temeljito razkuževala roke. Zanimivo je, da po nekaj serijah razkuževanja Gorenjec Janez hitro zna Madžarsko in Madžar Slovensko.

Čeprav se je moja Erasmus izmenjava končala dokaj hitro, sem vesel, da sem se je udeležil. Pridobil sem nekaj novih izkušenj, predvsem pa predstavo o tem, kaj vse je mogoče početi in na kakšne različne možne načine je mogoče poučevati naravoslovne vsebine. Mogoče bo katero od naštetih možno preizkusiti tudi v Sloveniji.

Janez Alič,
mag. štud. prog. Socialna pedagogika