Nacionalni sistemi vseživljenjskega učenja prvenstveno temeljijo na antropocentričnih predpostavkah, ki pripravljajo posameznika na življenje v neoliberalni družbi. Tako so sistemi vseživljenjskega učenja podrejeni individualizaciji posameznika in razumevanju znanja kot (človeškega) kapitala, ki je prvenstveno v službi produkcijskih procesov. Kljub temu, da je podrejanje vseživljenjskega učenja neoliberalnim načelom pogosto predmet kritike sodobnih teoretikov pedagogike (npr. Laval, Kodelja), pa ni moč zaslediti pedagoških konceptov, ki bi vzpostavili alternativo trenutni paradigmi in sistematično razvijali trajnostno družbo prihodnosti. Slednje predstavlja izziv za sodobno pedagoško stroko.

Pot do razvijanja razumevanja okoljske celovitosti, ekonomske vzdržnosti družbe in vključujoče družbe za sedanje in prihodnje generacije zahteva humanizacijo koncepta vseživljenjskega učenja. Slednje pa zahteva od vseh udeležencev prehod v transformacijsko (vseživljenjsko) učenje oziroma premik v izobraževalni kulturi, ki zahteva kritično in ustvarjalno razmišljanje, aktivno, celostno in izkustveno učenje, interdisciplinarni, transdisciplinarni in procesno orientiran pristop ter agilno miselnost. Predvsem pa se bistvo učnega procesa preusmeri od pridobivanja znanja in praktičnih kompetenc h konstruiranju (trajnostnih) moralnih in etičnih načel in k moralnemu in etičnemu delovanju. Koncept trajnostne družbe prihodnosti zahteva redefiniranje razmerja med izobraževalnimi in vzgojnimi cilji, ki bodo v službi celostno razvite osebnosti.

Namen programa “Vseživljenjsko učenje za trajnostno družbo prihodnosti” je razvijati celostni pristop k učenju, ki vključuje vse ravni posameznika (t. j. spoznavne, čustvene, motorične, socialne in duhovne) za razvijanje trajnostne družbe prihodnosti, in sicer v vseh stopnjah razvoja (od predšolskega obdobja do tretjega življenjskega obdobja).

Glavni cilji programa so:

1. utemeljitev in umestitev vseživljenjskega učenja v pedagogiko kot znanstveno vedo,
2. oblikovanje celostnega, izkustvenega in sodelovalnega pristopa vseživljenjskega učenja za trajnostno družbo prihodnosti in
3. razvijanje učnega okolja (skrb za učeče, poučevalce, učne vsebine in vire, kamor štejemo tako učni prostor kot informacijsko komunikacijsko tehnologijo) za inovativno razvijanje trajnostne družbe prihodnosti.